|
 Aleksander Žižek
Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom
Za razliko od dobro in izčrpno raziskane
zgodovine najmogočnejših in najbolj znanih Celjanov – Celjskih grofov in knezov se je »njihovemu« Celju s strani zgodovinarjev godilo precej slabše. Nekaj je k temu prispevala degradacija
naselja, ki je po antičnem obdobju, ko so ga imenovali druga Troja, in po porušenju leta 452, utonilo v povprečnost in nepomembnost, precej več pa ravno pomembni sosedje z gradu nad mestom.
Po dolgem obdobju stagnacije in životarjenja je Celje v prvi tretjini 12. stoletja postalo sedež mejnega grofa. Tehtnejšo omembo naselja – to pot že trga – zasledimo v listini šele leta 1323.
V trgu so tedaj med drugimi tržani prebivali plemiči in vojaška posadka. Celje naj bi status trga dobilo okrog leta 1300 – čeprav se kot čas pridobitve (vsaj
) trških pravic omenja že tudi začetek 13. stoletja, ko naj bi v Celje leta 1241 prišli minoriti, ki so se bojda naseljevali le v imenitnejše trge in mesta.
Že Vovbržani so razvijali zlasti upravno (naselbino je upravljal vovbrški vodja urada in sodnik) ter vojaško funkcijo trga, Celjski (Žovneški) pa so v trgu oblikovali svoj
dvor in »dvorno« pisarno. Mestni značaj Celja se omenja v listini o pokneženju Celjskih leta 1436, po letu 1444 pa Celje označujejo kot mesto tudi v celjski fevdni
knjigi. Celo Friderik II. Celjski je »svojo« naselbino opisoval kot mesto (1447) kar nekaj let pred dejansko proglasitvijo. 11. 4. 1451 je torej s podelitvijo pravic
štajerskih mest Celju šlo zgolj za formalizacijo že doseženega statusa naselbine.
Formalna podelitev mestnih pravic je Celju prinesla tudi nekaj vsebinskih sprememb,
zlasti v povezavi z mestno (samo)upravo. Celjske sodnike so od leta 1314 postavljali trški gospodje iz vrst uglednejših tržanov, po letu 1455 pa so sodnika in
ostale organe mestne samouprave smeli voliti meščani sami. Celje je imelo v tem času približno 500 prebivalcev, ki so v glavnem živeli od obrti (sedlarstva, kolarstva, krojaštva, mesarstva) in trgovine.
Čeprav je konec celjske dinastije pomenil tudi konec »prestolničnega« značaja Celja, je moč v spremembi oblasti zaznati modernizacijsko tendenco. Celje je s
prihodom pod habsburško (deželnoknežjo) nadoblast postalo središče obsežne upravno teritorialne enote – »grofije«, od 16. stoletja dalje pa celjske »četrti«. Za
celjska (sedaj deželnoknežja) posestva je skrbel vicedomski urad, ki je deloval do sredine 18. stoletja. Vicedom je imel poleg gospodarske tudi upravno, sodno in
vojaško pristojnost (organiziranje obrambe pred puntarji, Turki). »Habsburško« obdobje je pomenilo tudi začetek intenzivne gospodarske rasti, sprva temelječe na
cehovski, kasneje pa na manufakturni in »fabriški« produkciji.
Mestni privilegiji so bili usmerjeni v favoriziranje meščanov pri opravljanju tipično
meščanskih gospodarskih dejavnosti – obrti in trgovine. Tako splošni mestni privilegiji kot posebej kodificirana cehovska pravila so skušali omejevati »svobodno
gospodarsko iniciativo« – neagrarno dejavnost okoliškega prebivalstva. Tu sta našla skupni imenovalec deželnoknežja in mestna oblast. Obe sta stremeli za čim
večjim dohodkom mest in trgov (deželnoknežja oblast zaradi mitnin in davkov, mesta in trgi pa zaradi tržnih pristojbin, krepitve domače trgovine in obrti (krepitev davkoplačevalcev) ter nemotene preskrbe.
Zgodba o celjskih mestnih pravicah je zgodba o boju meščanstva za svoj prostor v družbi, ki je prestopala ločnico med stanovsko, po meri plemstva urejeno
skupnostjo, in moderno državno organizacijo, temelječo na centralizirani državni upravi in državnem uradništvu. Mnogokrat sta bila deželni knez in meščanstvo na
istem bregu, resda iz različnih motivov, vendarle pa oba prepričana v poslanstvo mest in trgov kot modernih centrov neagrarnih dejavnosti in nosilcev modernega družbenega razvoja.
Karlova potrditev celjskih mestnih pravic, ki jo v zbirki listin hrani Zgodovinski arhiv Celje, vsebuje 22 listin. Začne se s prepisom podelitve mestnih pravic Friderika II.
Celjskega z dne 11. aprila 1451, konča pa s prepisom potrditve Karlovega brata, cesarja Jožefa I. leta 1707. Mestne svoboščine je torej v tem času potrjevalo vsaj
devet različnih mogočnežev – grofov, deželnih knezov, kraljev in cesarjev. Med (verjetno v požaru) izginulimi listinami s potrditvami pravic se namreč omenja tudi
tovrstne listine nadvojvode Karla Avstrijskega in cesarja Ferdinanda II.
|
